V sodobni dobi kolesarstva le malo imen sije tako močno kot Tadej Pogačar. Pri komaj 26 letih je slovenski čudežni otrok že na novo zapisal, kaj pomeni biti dominanten, neustrašen in neusmiljeno dosleden na svetovnem odru. V športu, ki so mu nekoč vladali titani, kot sta Eddy Merckx in Lance Armstrong, se Pogačar ni pojavil le kot njihov naslednik – temveč kot kolesar, ki si ustvarja svojo lastno definicijo veličine.
Ko so Merckxa zaradi njegove lakote po zmagi na vsaki dirki, na kateri je nastopil, poimenovali »Kanibal«, je postavil standard, ki se je zdel nemogoč ponoviti. Armstrong je s svojimi sedmimi zaporednimi naslovi na Tour de France (kasneje odvzetimi) predstavljal obdobje ostre tekmovalnosti in neprekosljive priprave. Nato je prišel Pogačar – kolesar, ki združuje Merckxove agresivne nagone z novo vrsto ponižnosti in veselja, ki odmeva pri oboževalcih skozi generacije.
Pogačarja ne delajo posebnega le njegove zmage; gre za način, kako zmaguje. Pogumno napada, ko drugi oklevajo, lovi tekmece na strmih vzponih in dirka s srcem nekoga, ki preprosto obožuje izzive. Njegovi dve zmagi na dirki Tour de France in številne zmage na Monumentu so mu že zagotovile mesto med velikani, a njegov odnos – veder, spoštljiv in neustrašen – daje kolesarstvu svežo dušo.
Za razliko od premišljene prevlade Armstronga ali vsesplošne zagnanosti Merckxa, Pogačar predstavlja novo dobo veličine, zgrajene na ravnovesju – harmoniji moči, natančnosti in strasti. Trdo tekmuje, a se pogosto nasmehne; želi zmagati, a želi tudi navdihovati.
Medtem ko osvaja nove dirke in ruši ovire, postaja jasna ena resnica: Tadej Pogačar ne lovi legend – on postaja ena. Njegova zapuščina ni v tem, da bi zasenčil preteklost, temveč v tem, da bi na novo opredelil, kaj pomeni biti najboljši v športu, kjer legende nikoli ne zbledijo – razvijajo se.
