Tadej Pogačar že dolgo velja za eno najsvetlejših zvezd v sodobnem kolesarstvu. Znan po svojem eksplozivnem plezanju, taktični inteligenci in skorajda nenavadni sposobnosti prevlade na etapnih dirkah, je ime tega slovenskega čudežnega otroka zdaj sinonim za zmago. Medtem ko navijači praznujejo njegov nenehen uspeh, se v zakulisju tiho odvija nova razprava – razprava, ki dvomi o vlogi človeka, ki ga mnogi imajo za ključno osebnost v njegovi zgodnji karieri: dr. Iñiga San Millána.
San Millán, spoštovan športni fiziolog in trener za izboljšanje zmogljivosti, si je prislužil mednarodno priznanje za svoj znanstveni pristop h kolesarstvu. Njegove metode – osredotočene na natančno metabolno testiranje, optimizacijo vzdržljivosti in trening na podlagi podatkov – so pomagale oblikovati nekatere najuspešnejše kolesarje zadnjega desetletja. V Pogačarjevih zgodnjih letih je bil San Millánov vpliv očiten: njegovi strukturirani programi so bili zaslužni za razvoj vzdržljivosti mladega kolesarja, moči pri kronometru in sposobnosti vzdrževanja visokointenzivnih naporov na dolgih gorskih etapah. Mnogi opazovalci so trdili, da Pogačar brez San Millánovega natančnega vodenja morda nikoli ne bi dosegel tako hitrih višin.
Vendar pa so zadnje sezone sprožile polemike. Potem ko je Pogačar začel spreminjati svoj trening, pripeljati nove trenerje in nekoliko spremeniti svoj pristop, so se oboževalci in analitiki začeli spraševati, ali je slovenski zvezdnik prerasel prav tiste metode, ki so mu pomagale začeti kariero. Nekatere teme na družbenih omrežjih in kolesarski forumi so izbruhnile v razprave: Ali je Pogačar dosegel svoje nedavne zmage kljub temu, da je zapustil San Millánovo vodstvo, ali pa so temelji, ki jih je postavil trener, ostali skrita hrbtenica njegovega uspeha?
Kritiki San Millánovih metod trdijo, da Pogačarjeve drzne tekmovalne strategije, napadi v poznih fazah in nepredvidljiv slog vzpona predstavljajo odmik od togo znanstvenega pristopa, po katerem je bil nekoč znan. »V njegovem dirkanju je zdaj mogoče videti svobodo, ki je prej ni bilo,« je pred kratkim zapisal neki analitik, »občutek, da ga formula ne omejuje več. To sproža vprašanja o tem, kako nepogrešljiv je bil trener v resnici.«
Po drugi strani pa podporniki vztrajajo, da bi bilo nepošteno podcenjevati San Millánov vpliv. Trdijo, da je njegovo zgodnje delo vzpostavilo Pogačarjevo aerobno osnovo, vcepilo disciplino in ga seznanilo z niansami analitike zmogljivosti – orodji, ki jih kolesar še naprej uporablja, zavestno ali ne, tudi po tem, ko je spremenil svojo trenersko ekipo. Po njihovem mnenju San Millán ni bil zgolj trener, temveč mentor, čigar pečat bo v Pogačarjevi karieri ostal za nedoločen čas.
Polemika se dotika širše razprave znotraj profesionalnega kolesarstva: občutljivega ravnovesja med znanstveno utemeljenim treniranjem in naravnim atletskim talentom. Ker se metode treninga razvijajo in kolesarji vse bolj sprejemajo individualizirane strategije, takšne razprave poudarjajo napetost med strukturiranimi programi in kolesarjevim instinktivnim slogom.
Pogačar sam je o tej temi ostal večinoma diplomatski. V intervjujih priznava prispevke tistih, ki so oblikovali njegov zgodnji razvoj, hkrati pa poudarja lastno rast, prilagodljivost in osebno odgovornost za njegove dosežke. Vendar pa javno navdušenje še vedno traja. Navijači se strastno prepirajo na družbenih omrežjih in analizirajo vsak rezultat dirke, etapno taktiko in anekdoto s treninga, da bi ugotovili, ali si San Millán zasluži trajno zaslugo – ali pa je Pogačar zdaj stopil iz sence svojega nekdanjega mentorja.
Medtem ko razprava divja, je eno jasno: Pogačarjeva prevlada je neizpodbitna. Toda vprašanje vpliva – koliko zaslug gre trenerju v primerjavi z kolesarjevo lastno briljantnostjo – ostaja nerešeno. Za kolesarski svet gre za več kot le vprašanje pripisovanja; gre za odraz razvijajoče se narave samega športa, kjer se talent, znanost in strategija srečajo in ustvarijo trenutke osupljive briljantnosti.
Na koncu, ne glede na to, ali San Millána slavijo kot arhitekta zgodnjega vzpona čudežnega otroka ali ga kritizirajo, ker je »prerasel«, zgodba poudarja kompleksnost elitne uspešnosti. Za navijače, analitike in tekmece razprava obljublja, da bo kolesarske naslovnice še vrsto let v središču pozornosti.
