V športu, ki ga opredeljujejo moč, vzdržljivost in neomajna volja, se je le redkim uspelo tako globoko povezati z navijači kot Tadeju Pogačarju. Toda tokrat naslovnice niso pritegnile njegove noge – bilo je njegovo srce.
Slovenska senzacija, ki jo tako pogosto vidimo nasmejano tako skozi bolečino kot zmagoslavje, je delila sporočilo, ki je imelo povsem drugačen ton. Ni šlo za zmago ali naslednjo dirko – šlo je za razmislek, hvaležnost in morda za tiho prelomnico.
> »Kolesarjenje zame ni bilo nikoli samo šport,« je zapisal Pogačar. »To je način, kako diham, kako živim. A tisto, kar ga dela resnično posebnega, so ljudje – navijači, ki ure čakajo ob cesti, otroci s transparenti, neznanci, ki me spodbujajo kot družino. Vsi ste bili del moje zgodbe.«
Te besede – nežne in globoko osebne – so se dotaknile src po vsem svetu. Za mnoge so zvenele kot slovo, zavito v čustva. Za druge se je zdelo kot trenutek premora pred novim začetkom.
> »Včasih se moraš upočasniti,« je dodal. »Da poslušaš svoje srce. Da se spomniš, kaj je vse skupaj začelo. In da spet sanjaš.«
Sporočilo je na spletu sprožilo valove čustev in radovednosti. Oboževalci so izlili svojo ljubezen in skrb ter komentarje napolnili z vprašanji in dobrimi željami. »Prosim, povejte nam, da to ni slovo,« je zapisal eden. Drug je rekel: »Karkoli že sledi, vedno smo za vami.«
Pogačar je svoja čustva vedno odkrito izražal. Ne glede na to, ali je jokal po porazu ali se smejal na stopničkah, je oboževalcem pokazal vse plati sebe. Vendar je to sporočilo nosilo novo težo – mirnost, ki je namigovala na izčrpanost in samorefleksijo po letih nenehnega tekmovanja.
Tisti, ki so mu bili blizu, so opazili duševni in fizični davek pretekle sezone. Celo njegova mati je pred kratkim priznala, da zdaj razume, »zakaj bi si morda želel narediti korak nazaj in počivati«. Po dolgi, naporni kampanji, polni pritiska in pričakovanj, je bil to morda Tadejev način, da prizna, da morajo tudi prvaki dihati.
Kljub temu nihče ne ve zagotovo, kaj sledi. Je to slovo? Premor? Ali začetek preobrazbe – takšne, ki bi ga lahko na novo opredelila tako kot športnika kot kot osebo?
Eno ostaja gotovo: vez med Tadejem Pogačarjem in njegovimi oboževalci je nerazdružljiva. Sega dlje od zmag, dresov in stopničk – grajena je na medsebojni ljubezni, navdihu in pristnosti.
Kot je ganljivo pripomnil eden od občudovalcev:
> »Morda to ni konec. Morda je to začetek nečesa še lepšega – takoj izven kolesa.«
In medtem ko svet čaka na jasnost, eno vprašanje tiho odmeva v kolesarski skupnosti –
Je to slovo Tadeja Pogačarja … ali prvo poglavje povsem nove vožnje?
