Vsakič, ko Tadej Pogačar dvigne roke v znak zmage, navijači slavijo moč, taktiko in nezamenljiv talent, zaradi katerih je eden največjih talentov kolesarstva. Vse bolj pa navijači opozarjajo na nekaj drugega, kar se zdi, da se nikoli ne spremeni – stalno prisotnost Urške Žigart.
Žigart, ki je sama profesionalna kolesarka, razume zahteve športa bolje kot večina. Ta skupna izkušnja je oblikovala odnos, ki ni zgrajen le na romantiki, temveč na globokem medsebojnem spoštovanju. Ne glede na to, ali Pogačar lovi rumene majice, se bori skozi surove gorske etape ali se spopada s pritiskom, ki ga prinaša svetovna slava, je Urška vedno tam – tiho, dosledno in brez iskanja pozornosti.
Navijači jo pogosto opazijo na dirkah, kako ji pred odločilnimi etapami izreče mirne besede ali pa zmage proslavlja z nasmehom, ki odraža ponos in ne publiciteto. Na družbenih omrežjih je podpora prav tako vidna: premišljena sporočila, šale in trenutki, ki kažejo, kako prizemljen ostaja Pogačar kljub svojemu izjemnemu uspehu. Ni drame, ni spektakla – samo pomiritev in prepričanje.
Kar najbolj odmeva pri navijačih, je to, kako normalno se vse skupaj zdi. V športu, kjer lahko pritisk premaga celo najmočnejše kolesarje, Žigartova predstavlja stabilnost. Ve, kdaj motivirati, kdaj poslušati in kdaj pustiti Pogačarju, da preprosto ostane sam. Mnogi verjamejo, da to ravnovesje igra vlogo v njegovem neustrašnem dirkaškem slogu in sposobnosti, da si opomore od neuspehov.
Pogačar ni nikoli trdil, da zmaga zaradi nje – vendar mu ni treba. Vzorec je jasen tistim, ki pozorno spremljajo. Za eksplozivnimi napadi, nasmehi ob koncu dirke in neusmiljeno ambicijo se skriva stalna sila, ki ga drži pri tleh.
In medtem ko Pogačar še naprej dodaja poglavja svoji izjemni karieri, so navijači vse bolj prepričani v eno stvar: Urška Žigart ne samo gleda zmag – ona je del tistega, kar jih omogoča.
