Tadej Pogačar in Urška Žigart sta morda zlati par kolesarstva, a njuno najnovejše poslanstvo sega daleč preko stopničk, pokalov in rumenih majic. Po še eni sezoni, polni težko prisluženih zmag in čustvenih trenutkov, sta par razkrila iskreno zavezo: da bosta svoj uspeh, prepoznavnost in vpliv uporabila za vračanje na načine, ki so resnično pomembni.
Za oba kolesarja je ta obljuba globoko osebna. Pogačar je pogosto govoril o tem, kako mu je kolesarjenje dalo priložnosti, ki si jih ni mogel predstavljati, in kako so ljudje, ki so vanj verjeli že zgodaj, oblikovali celotno njegovo pot. Zdaj želita z Urško biti vir podpore za naslednjo generacijo – zlasti za mlade športnike, ki nimajo dovolj virov, smernic ali spodbude, da bi se prebili.
Related posts
Njun načrt ni le v doniranju denarja ali posojanju svojih imen fundacijam. Namesto tega si prizadevata za praktično vključevanje: mentorstvo mladih, programe športa v skupnosti, podporo amaterskim kolesarskim ekipam in pobude za spodbujanje duševnega zdravja in odpornosti med mladimi športniki. Po njunem mnenju vsaka osvojena medalja nosi odgovornost – in pripravljena sta jo izpolniti.
Urška pravi, da se je njuna želja po vračanju okrepila, potem ko sta bila priča težavam, s katerimi se sooča veliko mladih kolesark: omejen dostop do treningov, finančni pritisk in pomanjkanje varnega, vključujočega okolja za dekleta v športu. »Če lahko olajšamo pot vsaj enemu otroku,« pravi, »bomo to šteli za večjo zmago kot katero koli dirko.«
Pogačar in Žigart skupaj spreminjata hvaležnost v dejanja. Medtem ko še naprej tekmujeta na najvišji ravni, sta odločena zgraditi nekaj, kar bo trajalo še dolgo po prečkanju ciljnih črt – zapuščino, ki je ne bodo zaznamovale le zmage, temveč življenja, ki se jih dotakneta na poti.
