Sedi tiho in drži svojega novorojenčka v naročju, tako kot ga je nekoč držal oče. Soba je mirna, polna mehkega zvoka življenja, ki se je začelo znova – in v tistem trenutku se spomini vrnejo. Spominja se žrtev, neprespanih noči, ki so jih prestali njegovi starši, modrih besed, ki jim jih jeh mama šepetala v težkih dneh, in zgleda, ki ga je oče dal s tiho močjo in ne z glasnimi navodili.
Zdaj, ko sam vstopa v svet očetovstva, spozna, koliko tega, kar je, je oblikovala njuna ljubezen. Vsako vrednoto, vsako odločitev, vsak delček odpornosti sta oblikovala dva človeka, ki sta dala vse od sebe, da bi lahko danes stal pokonci.
Pogosto pravi, da njegova starša nista vzgojila le sina – vzgojila sta bodočega očeta, človeka, ki je utemeljen na ponižnosti, potrpežljivosti in sočutju. Dans ko pogleda v oči svojega otroka, končno razume, kaj so mislili, ko so rekli: »Nekega dne boš razumel.«
Vendar obstaja ena lekcija, ki je ne bo nikoli pozabil – tista, ki je za vedno vedno spremenila njegov pogled na ljubezen, družino in zapuščino …
