Sezona Tadeja Pogačarja 2025 si bo zapomnila kot ena najbolj popolnih in dominantnih kampanj v sodobnem kolesarstvu – leto, ki je v enaki meri združilo zmagoslavje, čustva in povezanost. In kako primerno je bilo, da se je mož, ki je osvojil največje evropske vzpone, odločil, da bo svoje leto zaključil na Krvavcu, gori, ki simbolizira tako njegove korenine kot njegov vzpon, med svojim lastnim Pogi Challenge.
Dogodek je bil več kot le dirka. Bil je vrnitev domov – iskrena zahvala navijačem, ki so spremljali njegovo pot od tihega slovenskega čudežnega otroka do svetovne ikone športa. Pobočja Krvavca so odmevala od navijanja, smeha in znanega brnenja koles, ko so se stotine amaterjev, profesionalcev in navijačev zbrale, da bi proslavile ne le Pogačarjev uspeh, temveč tudi veselje do samega kolesarjenja.
V zakulisju je sijala Pogačarjeva ponižnost. Kamere so ujele posnetke, kako deli šale z kolesarji, objema mlade oboževalce in celo pomaga organizirati logistiko v zadnjem trenutku – dokaz, da poleg naslovov in trofej ostaja isti prizemljeni športnik, ki preprosto rad kolesari. »Vedno je nekaj posebnega končati leto tukaj, obkrožen z ljudmi, ki so verjeli vame od samega začetka,« je dejal z nasmehom, njegove besede so bile mehke, a polne pomena.
Njegova sezona se bere kot sanje. Od njegovih izjemnih nastopov na dirki Tour de France in Vuelta a España do prevlade na enodnevnih klasikah Pogačar ni le zmagal – šport je povzdignil na višjo raven. Njegova mešanica moči, ustvarjalnosti in čustev na kolesu je vsako dirko naredila nepredvidljivo, vsako zmago pa nepozabno. Celo tekmeci so priznali, da je bilo tekmovanje z njim hkrati izziv in čast.
Toda poleg statistike je tisto, zaradi česar je Pogačarjeva sezona »neresnična«, to, kako brez napora je uravnotežil intenzivnost elitnega športa z avtentičnostjo in veseljem. Ne glede na to, ali je slavil zmago s soigralci, mahal navijačem ali se šalil na tiskovnih konferencah, je človeštvo vrnil v ospredje profesionalnega kolesarstva.
Ko se je dan na Krvavcu bližal koncu, je zlata večerna svetloba obdala goro in njenega prvaka. Pogačar je stal na vrhu s čelado v roki in užival v aplavzu. Ni šlo več za medalje ali rekorde – šlo je za hvaležnost. Hvaležnost njegovim navijačem, ekipi in državi.
Izziv Pogi se ni končal s pompavanjem, temveč s preprostim trenutkom razmisleka – prvak se je ozrl na sezono, ki se je zdela skoraj prelepa, da bi bila resnična. Vendar je za Tadeja Pogačarja to le še eno poglavje v zgodbi, ki še naprej navdihuje milijone.
> »Kolesarjenje mi je dalo vse,« je tiho rekel. »A ljubezen, ki jo čutim tukaj – to me žene naprej.«
In s tem je še zadnjič sedel na kolo in se spustil po gori, medtem ko je množica navijala – primeren zaključek neverjetne sezone in opomnik, da veličina, združena s ponižnostjo, najmočneje sije doma.
