Tadej Pogačar – Zlato srce: Kako je kolesarski prvak med počitnicami priskočil na pomoč neznancu
Tudi junaki potrebujejo odmor – in po dolgi, naporni sezoni, polni zmag, stopničk in neusmiljenega pritiska, si je Tadej Pogačar končno vzel nekaj časa za miren dopust daleč stran od kolesarskih žarometov. Toda tudi ko ni na kolesu, je slovenski superzvezdnik našel drug način za navdih – ne s svojimi nogami ali trofejami, temveč s svojo prijaznostjo in sočutjem.
Po poročilih domačinov je Pogačar mirno popoldne raziskoval slikovito obalno mesto, ko je opazil hrup v bližini parkiranega avtomobila. Turist srednjih let, ki je potoval sam, je obtičal, potem ko se mu je vozilo pokvarilo na zapuščenem odseku ceste. Vročina se je dvigala, moški je bil videti zaskrbljen in pomoč se je zdela daleč stran.
Takrat je Pogačar brez oklevanja pristopil k moškemu in ga vprašal, ali je vse v redu. Ko je Pogačar ugotovil, da se popotnik zaradi jezikovnih ovir in slabega signala težko znajde pri iskanju pomoči, je hitro prevzel nadzor nad situacijo. Poklical je na pomoč, ponudil moškemu vodo iz nahrbtnika in čakal ob njem, dokler se težava ni rešila.
Priče so kolesarja opisale kot mirnega, potrpežljivega in iskreno skrbnega – daleč od hudega tekmovalca, ki dominira na gorskih etapah na dirki po Franciji. Za Pogačarja ni šlo za slavo ali priznanje; preprosto je bilo prav, da je ravnal.
»Ni se predstavil kot zvezdnik. Bil je le še en prijazen mladenič, ki je poskušal pomagati,« je dejal domačin, ki ga je kasneje prepoznal. »Ko smo ugotovili, da je to Tadej Pogačar, smo bili osupel – ne zaradi tega, kdo je, ampak zaradi tega, kako skromno se je obnašal.«
Ko so Pogačarja vprašali o trenutku pozneje, se je domnevno nasmehnil in rekel: »Vsi včasih potrebujemo pomoč. Preprosto sem naredil tisto, kar bi storil vsak drug.«
Prav takšne geste spominjajo oboževalce po vsem svetu, da se prava veličina ne meri le v zmagah ali medaljah, ampak v značaju. Za človeka, znanega po premagovanju surovih vzponov in dih jemajočih šprintov, to tiho dejanje prijaznosti kaže drugačno vrsto moči – takšno, ki govori srcu.
Kot je na spletu zapisal eden od oboževalcev: »Pogačar ne zmaguje samo na dirkah – pridobi si spoštovanje ljudi. Ne zato, ker mora, ampak zato, ker mu je resnično mar.«
Tudi izven kolesa Tadej Pogačar še naprej dokazuje, da prvakov ne definirajo ceste, ki jih osvojijo, temveč življenja, ki se jih dotaknejo na poti.
