Po enem najbolj čustvenih preobratov, kar jih je kolesarski svet kdaj videl, si je Tadej Pogačar vzel trenutek in se ozrl nazaj – ne na taktiko, ne na tekmece, ki jih je premagal, ampak na ljudi, ki niso nikoli nehali verjeti vanj.
V refleksivnem intervjuju je slovenska zvezda z redko ranljivostjo spregovorila o tem, kako je neomajna podpora njegovih navijačev ponovno zanetila njegov ogenj, ko so se začeli prikradati dvomi. »Težko je razložiti,« je tiho dejal Pogačar. »Bili so dnevi, ko sem se zbudil in se počutil popolnoma izčrpanega – ne fizično, ampak psihično. Dirke niso šle po mojih načrtih in začel sem se spraševati, ali sem že videl svoje najboljše dni. Potem pa sem videl navijače – na tisoče jih je bilo – ki so vzklikali moje ime, držali transparente, pošiljali sporočila. In nenadoma sem se spomnil, zakaj sem sploh začel to pot.«
Pogačarjeva zmaga, ki jo zdaj imenujejo »preobrat desetletja«, ni bila le izjava moči; bila je zgodba o ponovnem rojstvu. Od srčne bolečine zaradi preteklih porazov do slave ob ponovni osvojitvi vrha, vsak obrat pedala je poganjalo nekaj globljega od tekmovanja – poganjala ga je povezanost.
»Mislim, da ljudje ne razumejo, koliko pomeni njihova podpora,« je nadaljeval. »Ko si izčrpan na motorju, vsak glas v množici postane srčni utrip. Čutiš, kako te njihova energija žene naprej. Kot da bi nehal dirkati sam.«
Za 26-letnega prvaka ima ta zmaga večjo težo kot kateri koli pokal. Imenoval jo je »opomnik, da te ne glede na to, kako nizko padeš, strast in vera vedno lahko pripeljeta nazaj.« Toda potem, ko se je zdelo, da je pogovor dosegel svoj čustveni vrhunec, se je Pogačar nasmehnil – tisti isti tihi, zavedajoči se nasmeh, ki se pogosto pojavi, preden na cesti ustvari zgodovino.
»Nekaj jim še nisem povedal,« je skrivnostno dejal. »Nekaj, kar si navijači zaslužijo videti. Zdaj ne morem povedati veliko, ampak … kmalu bodo razumeli.«
Zatem je vstal, pomahal kameram in odšel – vsi so se spraševali, kaj bo prineslo naslednje poglavje njegove neverjetne zgodbe.
