Tadej Pogačar se ni nikoli znašel na naslovnicah, a tokrat ne zaradi rekordnega vzpona ali še ene rumene majice. Dvakratni prvak Toura de France je stopil daleč onkraj sveta kolesarstva in pokazal plat sebe, ki jo redko vidijo celo njegovi najbolj predani oboževalci – sočutnega, globoko zakoreninjenega sina Slovenije.
V čustveni objavi na majhnem srečanju v Ljubljani je Pogačar razkril, da bo sprožil osebno humanitarno pobudo za podporo Slovencem, razseljenim zaradi nedavnih poplav in zemeljskih plazov. Številne družine so izgubile svoje domove, imetje in v nekaterih primerih prav tiste skupnosti, ki so jih vzgojile – in Pogačarja je to prizadelo blizu doma.
»Odraščal sem med ljudmi, ki so me naučili, kaj pomeni odpornost,« je dejal z rahlo tresočim glasom. »Bili so tam za mene, ko sem bil še otrok in sem sanjal o kolesu. Zdaj je na vrsti, da sem tam zanje. Ta država mi je dala vse – čas je, da ji nekaj vrnemo.«
Pobuda, ki združuje neposredno finančno podporo, partnerstva za obnovo in kampanje ozaveščanja, se bo začela takoj. Pogačar je potrdil, da bo sodeloval z lokalnimi dobrodelnimi organizacijami in vladnimi organizacijami, da bi zagotovil, da pomoč doseže tiste, ki jo najbolj potrebujejo. Viri blizu kolesarja razkrivajo, da je že prispeval znatno osebno pomoč, hkrati pa spodbuja sponzorje in navijače, da prispevajo prek novo ustanovljenega sklada za pomoč.
Priče na dogodku so vzdušje opisale kot čustveno in globoko povezujoče. Mnogi prisotni – od navijačev do uradnikov – so bili ganjeni do solz, ko je Pogačar govoril, ne kot športnik ali zvezdnik, ampak kot eden izmed njih: Slovenec, ki čuti bolečino svojega ljudstva.
»Kolesarjenje mi je dalo platformo,« je nadaljeval, »vendar sem spoznal, da ciljna črta ne pomeni nič, če pozabimo, kje smo začeli. Ti ljudje – moji ljudje – potrebujejo upanje bolj kot kdaj koli prej. In obljubljam, da bomo skupaj obnovili, opeko za opeko, srce za srcem.«
Te besede so se hitro razširile po družbenih omrežjih in sprožile val občudovanja in hvaležnosti. Sporočila so prihajala z vsega sveta, v katerih so Pogačarja hvalili ne le zaradi njegovih zmag, temveč tudi zaradi njegove človečnosti. Nekdanji soigralci, tekmeci in navijači z vsega sveta so delili njegovo sporočilo in ga označili za eno najbolj pristnih dejanj empatije v sodobnem športu.
Doma je njegova gesta že navdihnila prostovoljce in lokalne skupnosti, da se pridružijo temu cilju. V majhnih mestih in vaseh so ljudje to začeli imenovati »Pogijeva obljuba« – simbol odpornosti in enotnosti v soočenju s tragedijo.
Pa vendar je Pogačar namignil, da je to morda le začetek. »Ne gre za eno donacijo ali en projekt,« je tiho rekel ob koncu konference. »Gre za to, da stojimo skupaj, ne glede na to, koliko časa traja. Kajti ko en Slovenec pade, mu vsi pomagamo vstati.«
S tem se narodni junak ni podal na pot druge dirke, temveč na pot nečesa veliko bolj trajnega – poslanstva sočutja. In tokrat ni bila njegova moč na kolesu tista, ki je navdihnila milijone, temveč globina njegovega srca.
