V dobi, ko je prevlada takoj normalizirana in se potihoma pričakuje popolnost, sta se Tadej Pogačar in Urška Žigart znašla ujeta v paradoksu sodobnega športa: več ko dosežeta, več mediji zahtevajo. Zmaga, nekoč končna potrditev, zdaj deluje kot osnovna zahteva. Vse, kar ni izjemno, se uokvirja kot upad, vse izjemno pa se hitro reciklira v naslednje pričakovanje.Za Pogačarja je problem obseg. Njegov vzpon je bil tako eksploziven, njegove zmage tako odločne, da se je zgodba okoli njega nenaravno hitro spremenila – od čudežnega otroka do merila. Vsaka sezona se ne ocenjuje več po uspehu, temveč po tem, koliko uspeha, kje in ali je presegla prejšnje leto. Veliki turnirji, dirke na spomenikih, etapne zmage – to niso več zmage, temveč kontrolne točke. Drugo mesto se obravnava kot opozorilni znak. Selektiven urnik dirk postane »izogibanje«. Celo počitek se uokvirja kot tveganje.
Žigartova se sooča z drugačnim, bolj subtilnim pritiskom – pritiskom, ki razkriva vztrajna dvojna merila. Njeni nastopi so prepogosto kontekstualizirani skozi njen odnos in ne skozi njene rezultate. Medijsko poročanje redno zamegljuje njeno identiteto profesionalne športnice in sprašuje, kako njena forma vpliva na Pogačarja ali kako njegov urnik vpliva na njenega. S tem se fokus preusmeri stran od njenega kariernega napredovanja, odpornosti in ambicij, vrhunsko kolesarko pa reducira na stransko zgodbo v zgodbi nekoga drugega.
Skupaj je njun odnos postal zadovoljen. Kamere se zadržujejo dlje. Naslovi svobodno ugibajo. Običajni trenutki – skupni treningi, potovanja, medsebojna podpora – se spremenijo v pripovedi o strategiji, vplivu ali neravnovesju. Neizrečen predlog je, da mora ljubezen bodisi izboljšati uspešnost bodisi pojasniti neuspeh. Ni nevtralne podlage. Zamisel, da lahko dva vrhunska športnika sobivata, se podpirata in še vedno doživljata običajne vzpone in padce, se redko ujema s scenarijem, ki ga mediji preferirajo.
Kar pritisk še bolj duši, je njegova konstantnost. Ni izklopa. Družbeni mediji krepijo vsako interpretacijo, medtem ko tradicionalni mediji lovijo angažiranost namesto nianse. Pohvala se hitro spremeni v pričakovanje; pričakovanje v upravičenost. Navijači so naučeni zahtevati prevlado, ne pa ceniti truda. In v takšnem okolju človeštvo postane neprijetno.
Vendar je bil šport vedno cikličen. Tudi največji prvaki imajo obdobja ponovnega umerjanja, tihe rasti ali strateškega zadrževanja. Kar Pogačar in Žigart doživljata, ni slaba uspešnost – gre za prekomerno izpostavljenost. Ko zmaga ni dovolj, ni problem ambicija ali lakota. Gre za medijsko kulturo, ki dostop zamenjuje z lastništvom in odličnost z obveznostjo.
Pravo vprašanje ni, ali lahko Pogačar in Žigart še naprej dosegata rezultate. Gre za to, ali se lahko šport – in tisti, ki oblikujejo njegove zgodbe – ponovno naučijo, kako pustiti prvakom dihati.
