V nenavadno ranljivem in iskrenem razmišljanju je kolesarska ikona Tadej Pogačar spregovoril o čustvenem bistvu svojega življenja in kariere – svoji ženi Urški Žigart. Medtem ko so oboževalci vajeni videti Pogačarja, ki prevladuje na vzponih, osvaja Grand Toure in se bori v najhujših dirkaških bitkah, je slovenski zvezdnik razkril, da moč, ki jo ljudje občudujejo na cesti, pogosto prihaja od nekoga, ki tiho vozi ob njem, daleč od žarometov.
Pogačar je povedal, da se je v trenutkih, ko je svet verjel, da je nepremagljiv, v resnici boril v zakulisju – spopadal se je z dvomi vase, težo pričakovanj in čustvenim bremenom neusmiljene konkurence. In med temi tihimi bitkami je bila Urška tista, ki je postala njegovo sidro. Govoril je o njeni stalni prisotnosti, njenih mehkih zagotovilih, o načinu, kako ga je spominjala, kdo je onkraj trofej in uvrstitev.
»Dvignila me je, ko sem padel,« je dejal in priznal, da so bili dnevi, ko se je zdelo, da je njena vera vanj močnejša od njegove. »Ko sem bil na tleh, me ni le podpirala – nosila me je skozi.«
Urško je opisal kot tisto, ki ga je držala pri tleh, ki ga je nasmejala, ko se je pritisk zdel zadušljiv, ki je sedela z njim v osamljenih nočeh na poti in ki je praznovala njegove majhne zmage, tudi ko svet ni gledal. Njuna vez, je pojasnil, ni zgrajena le na ljubezni, temveč na skupni strasti, skupni žrtvi in globokem razumevanju, kaj pomeni slediti sanjam v zahtevnem športu.
Pogačar je dal tudi ganljivo obljubo – o kateri, kot priznava, razmišlja že dolgo. Čeprav ni razkril vseh podrobnosti, je obljubil, da bo vrnil ljubezen, potrpežljivost in moč, ki jo je Urška vanj vlila skozi leta. Naj bo to več časa skupaj, nova osebna poglavja ali preprosto to, da bo partnerica, ki si jo zasluži, je jasno povedal, da želi počastiti žensko, ki je pomagala oblikovati njegovo pot.
»Za vse, kar mi je dala, ko ji nisem imel ničesar vrniti,« je tiho rekel Pogačar, »obljubljam, da bom poskrbel, da bo vedno vedela, koliko mi pomeni.«
Njegove besede so se močno dotaknile oboževalcev in vse spomnile, da tudi prvaki potrebujejo nekoga, ki jih ujame, ko padejo – in da se včasih najbolj izjemne zmage zgodijo tiho, v srcu, dolgo pred ciljno črto.










