Tadej Pogačarjev urnik za leto 2026 hodi po tanki črti med obema – in Pariz-Roubaix je tik na prelomni črti.
Slovenec se prvič v svoji karieri ne spogleduje le s tlakovci. Zaveže se jim. Roubaix ni več zanimivost ali stranska naloga; je deklarirana obsesija. In ta ena sama odločitev lahko njegov najbolj zgodovinski cilj – peti naslov na Touru de France – tiho postavi pod resnično grožnjo.
Čar Roubaixa – in skrita cena
Pariz-Roubaix ni le še en spomenik. Je najbolj brutalen preizkus izčrpanosti, travm in kaosa v kolesarstvu. Kolesarji Roubaixa ne zapustijo utrujeni – odidejo spremenjeni. Mišice so natrgane, živci napeti in okrevanje ni nikoli linearno.
Za strokovnjake za klasike je ta cena sprejemljiva. Za tekmovalce na Tour de France se temu običajno izognejo kot ognju.
Pogačar se tega zaveda. Ekipa ZAE Emirates se tega zaveda. Pa vendar je bil Roubaix povzdignjen pred kampanjo Toura, ki bi ga lahko postavila ob bok najbolj nedotakljivim imenom v športu. Že samo to postavlja vprašanje: kaj v resnici lovi leta 2026 – zmago ali potrditev?
Precedens kolesarstva nikoli ne ignorira
Zgodovina je na tej točki neusmiljena.
Dominacija Grand Toura in obsedenost z Roubaixom redko sobivata v isti sezoni.
Tlakovci ne le izčrpavajo noge; motijo ritem. Tedni, ki sledijo Roubaixu, so pogosto namenjeni popravljanju škode in ne gradnji forme. Treningi se skrajšajo. Vrhovi se napačno časovno razporedijo. Tudi kolesarji, ki preživijo nepoškodovani, izgubijo nekaj manj vidnega: gotovost.
Tour de France ne nagrajuje romantike. Nagrajuje natančnost.
Peta rumena krogla ni le še ena zmaga
Peta Tour de France ne bi le povečala Pogačarjevih dlani – povzdignila bi ga v ločeno zgodovinsko raven. To bi preoblikovalo razprave o obdobjih, prevladi in zapuščini. Utišalo bi še vedno tli dvome, da bi njegova vsestranskost lahko prišla na račun trajnega nadzora nad Tourom.
Pa vendar Pogačar s tem, ko Roubaix v svojo pomlad v polni intenzivnosti vključi, tvega, da bo Tour spremenil v projekt okrevanja in ne v osvajanje.
Psihološka past “narediti vse”
Pogačarjeva največja moč je bila vedno njegova neustrašnost. Dirka za zmago, ne za upravljanje z optiko. Toda isti nagon lahko zamegli prioritete.
Roubaix ponuja nekaj opojnega: takojšnjo legendo. Eno nedeljo. En motor. Eno zmago, ki odmeva za vedno.
Tour zahteva nekaj hladnejšega: zadržanost, potrpežljivost in žrtvovanje mesece vnaprej.
Izbira Roubaixa na prvem mestu ni le fizično tveganje – je mentalno. Nakazuje, da kolesar preizkuša meje veličine, namesto da bi jih varoval.
Dilema ZAE: Podpora ali zadržanost?
Strategija ekipe bo ključnega pomena. Podpora Roubaixu pomeni prerazporeditev virov, prilagajanje ciklov treninga in sprejemanje večje izpostavljenosti tveganju. Vsak padec, vsaka predrta guma, vsaka odločitev v delčku sekunde na tlakovcu nosi posledice, ki se bodo razširile v julij.
Če Pogačar prispe na Tour vsaj 2 % kompromitiran, tekmeci ne bodo oklevali. Razlika med prevlado in porazom na tej ravni je mikroskopska.
Zapuščina na razpotju
Roubaix pred Tourom ni urnik urnika – to je filozofska izjava.
Piše, da Pogačar verjame, da lahko prepiše kolesarska pravila. Piše, da noče izbirati med potmi, po katerih so bili drugi prisiljeni ločiti. In pravi, da je pripravljen tvegati nesmrtnost za popolnost.
Toda kolesarska zgodovina je polna kolesarjev, ki so lovili vse – in za to plačali z eno nagrado, ki je bila najpomembnejša.
Leta 2026 Pogačar ne bo tekmoval le s tekmeci. Tekmoval bo s posledicami lastnih ambicij. In če julij zdrsne iz rok, vprašanje ne bo, ali je bil Roubaix vreden tega – ampak ali je obsedenost tiho ukradla rumeno majico, ki bi jo potrpežljivost morda lahko zagotovila.
