Sredi intenzivnega treninga pred prihajajočo sezono je Tadej Pogačar prišel na naslovnice zaradi nečesa, kar ni bilo povezano z vati, vzponi ali tekmovalnimi taktikami. Tokrat je pozornost navijačev pritegnilo tiho, pristno dejanje prijaznosti – dejanje, za katerega ni pričakoval, da ga bo svet opazil.
Med skupnostno vožnjo v Sloveniji je Pogačar opazil mladega fanta, ki se je ob cesti boril s pretrgano verigo kolesa. Fant, oblečen v obledelo rumeno majico in v solzah oprijemajoč se krmila, je poskušal ujeti bežen pogled na svojega idola, ko je skupina šla mimo. Namesto da bi se odpeljal z ostalimi v skupini, se je Pogačar ustavil, odložil svoje kolo in pokleknil poleg otroka.
Priče so povedale, da je skoraj dvajset minut fantu pomagal popraviti verigo, nastaviti prestave in se prepričati, da je kolo varno za vožnjo. Najbolj pa je vse ganilo to, kar se je zgodilo potem: Pogačar je fanta povabil, naj zadnjih pet kilometrov prevozi skupaj z njim – nepozaben trenutek za mladega navijača, ki ga je leta občudoval.
Po besedah domačinov je fantova družina preživljala težke čase, kolesarjenje pa je bil njegov pobeg. Zanj srečanje s Pogačarjem ni bilo le vznemirljivo – počutil se je kot nekaj, kar mu je spremenilo življenje.
Po vožnji mu je Pogačar podaril podpisan par rokavic in mu rekel: »Nikoli ne nehaj sanjati. Vsak prvak začne točno tam, kjer si ti.«
Zgodba se je hitro razširila po spletu, potem ko je drug kolesar objavil fotografijo, a Pogačar je ostal skromen in dejal, da »ni nič posebnega, le prava stvar«. Kljub temu so navijači to videli drugače. V športu, polnem pritiska, polemik in rivalstva, je ta preprost trenutek vse spomnil, zakaj je Pogačar postal ena najbolj priljubljenih osebnosti v kolesarstvu.
Na kolesu je hud tekmovalec – a zunaj njega je oseba, ki nekomu tiho spremeni dan na bolje. Zato mnogi zdaj pravijo:
Tadej Pogačar ni prvak le zaradi svojih zmag; prvak je zaradi svojega srca.
