Že mesece so se govorice o Tadeju Pogačarju in Urški Žigart glasneje širile – dolgi leti, natrpani urniki, zaporedne dirke in komaj kaj običajnega življenja med njima. Toda le malokdo je pričakoval, da bo par naredil dovolj drzen korak, da bi sprožil razpravo v kolesarskem svetu.
Po besedah poznavalcev blizu para ju je pritisk, da sta eden največjih obrazov v svetovnem kolesarstvu, hkrati pa ohranjata odnos, ki se razteza čez države in koledarje dirk, pahnil na veliko razpotje. In ko naj bi par rekel: »Tako ne moreva več živeti,« to ni bila hiperbola – bila je izjava.
Sledila je njuna odločitev, da dramatično preoblikujeta svoj profesionalni in osebni ritem. Ne glede na to, ali to pomeni manj dirk, skupne vadbene bloke ali preusmeritev prioritet, je ta poteza že odmevala v pelotonu.
Nekateri kolesarji zasebno pozdravljajo izbiro para in jo imenujejo »opozorilo« glede brutalnih zahtev, ki so postavljene pred elitne kolesarje. Drugi šepetajo, da bi lahko že rahlo popuščanje plina stalo rezultatov – in da se šport ne upočasni samo zato, ker se življenje zaplete.
Vendar so ju oboževalci hitro branili in opozorili, da sta tako Pogačar kot Žigart leta žonglirala z ambicijami, pričakovanji in pozornostjo, ne da bi pri tem izgubila svojo človečnost.
Sporno pa je, kaj ta odločitev v resnici pomeni:
Ali je to začetek spremembe v načinu, kako vrhunski kolesarji usklajujejo kariero in odnose?
Ali pa gre zgolj za osebno mejo, ki jo par ni imel druge izbire, kot da jo postavi?
Samo Pogačar in Žigart poznata vso resnico. A eno je jasno – njuno stališče je odprlo pogovor, ki ga šport ne more več ignorirati: tudi najtrši prvaki lahko izgorejo, ko poskušajo živeti dve življenji hkrati.
