Ko je Urška Žigart delila svoje globoko čustveno sporočilo svoji pokojni materi – leto dni po njeni smrti – se je kolesarski svet ustavil. Njene iskrene besede so govorile o ljubezni, izgubi in nezapolni praznini, ki je ostala za njo. »Ni minil dan, ne da bi te želela poklicati in ti povedati vse,« je zapisala. Bilo je surovo, resnično in boleče – ljubezensko pismo hčerke ženski, ki je oblikovala njen svet.
Med tisoči, ki jih je njena objava ganila, je bil tudi njen partner Tadej Pogačar. Tadej, znan po svoji odločnosti na kolesu in nežni duši zunaj njega, se je odzval na način, ki je stopil srca. Njegovo sporočilo ni bilo veličastno ali dovršeno – bilo je preprosto, čisto in polno čustev. Urško je spomnil, da duh njene matere živi naprej v njeni moči, njeni prijaznosti in vsaki zmagi, ki jo doseže, tako na cesti kot zunaj nje.
Bližnji paru pravijo, da je bil Tadej Urškin stalni steber – podpiral jo je v tihih nočeh, poslušal, ko so besede odpovedale, in jo opominjal, da je žalost le ljubezen, ki nima kam drugam iti.
Skupaj sta pokazala, da lahko ljubezen zdravi, navdihuje in pomaga nositi breme izgube tudi v senci strtega srca. Za Urško spomin na njeno mater še naprej živi – v vsaki vožnji, vsakem sončnem vzhodu in vsakem tihem trenutku, ko jo Tadejeva tolažilna prisotnost spomni, da ni nikoli zares sama.
